Kazalo:

• RAZLAGA VSEBINE DNEVA
• UVODNA DINAMIKA
• POGOVOR OB SVETOPISEMSKEM ODLOMKU DNEVA (1 Mz 1,26-28)
• MOLITEV
• SPOZNAVNE IGRE

A) RAZLAGA VSEBINE DNEVA

Vrednota: DOSTOJANSTVO
Simbol: KRONA
Svetopisemski odlomek: Bog ustvari človeka po svoji podobi (1 Mz 1,26-28)

Povzetek zgodbe

Lojze obiskuje osnovno šolo. Še pred poukom odpelje krave na pašo. Ko ga sošolec ozmerja s “pankrtom[1]” iz katerega nič ne bo, se mu Lojze postavi po robu kar s pestmi. Stari oče mu kasneje pove, da se njegova vrednost ne meri po tem, kako ga označijo ljudje ali iz kakšne družine prihaja. Dostojanstvo je vsakemu človeku podarjeno od Boga, zato mu ga ljudje ne morejo vzeti.

Lojze je bil bister in obetaven učenec, zato učitelj prepriča starega očeta in teto Ivanko, da ga pošljeta v gimnazijo v Ljubljano.

Razlaga svetopisemskega odlomka dneva (1 Mz 1,26-28)

Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.
Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!«
(1 Mz 1,26-28)

Navedeni svetopisemski odlomek je del prvega poročila o stvarjenju sveta. V tem poročilu opazimo med drugim dve zanimivosti.

1. Ko Bog ustvarja svet, se kar šestkrat ponovi refren: »Bog je rekel … (in zgodilo se je tako …) in Bog je videl, da je dobro«. Šele sedmič (v SP sedmica simbolizira dovršenost), potem ko je Bog ustvaril človeka, je zapisano: »Bog je videl … in glej, bilo je ZELO dobro,« kar razodeva posebno Božje veselje nad stvarjenjem človeka.
2. Bog človeka nagovarja, govori z njim. To ni samoumevno. Za primerjavo: s kraljem (ki ima kraljevsko dostojanstvo) ne more govoriti kdorkoli, ampak le tisti, ki mu kralj dovoli – navadno mora imeti dostojanstvo, ki je vsaj podobno kraljevskemu. Če torej Bog govori s človekom, pomeni, da ima človek zelo visoko dostojanstvo. V tem se skriva še ena globoka resnica: pogovor oz. osebni odnos med Bogom in človekom (t. j. molitev) je ena najveličastnejših človeku podarjenih zmožnosti. Obenem je to (skoraj) edina človekova dejavnost, ki je nedosegljiva tako preostalim zemeljskim bitjem, kot tudi orodjem umetne inteligence. V življenju bl. Lojzeta Grozdeta je imela molitev osrednje mesto.

Razlaga simbola

Za človeka rečemo, da je krona stvarstva, ker nam je Bog dal dostojanstvo gospodarjenja s stvarstvom in nas je ustvaril po svoji podobi.

Razlaga vrednote

Predstavili bomo nekaj temeljnih vidikov človekovega dostojanstva, njihovo aktualizacijo pa navadno povezali s primerom iz življenja bl. Lojzeta Grozdeta.

Bog je ljubezen (1 Jn 4,8). Človeka je ustvaril po svoji podobi. Oblikoval ga je kot osebo, ki ima nesmrtno dušo in lastno identiteto. Predvsem pa: ustvaril ga je iz ljubezni – za ljubezen.

Ker je ustvarjen po Božji podobi, ima človek posebno visoko in neizbrisno vrednost. Imenujemo jo »človekovo dostojanstvo«. Nihče drug mu ga ne more odvzeti, saj gre za človekovo notranjo lastnost.

Lojze Grozde je bil nezakonski otrok. V oratorijski zgodbi prvega dne slišimo, da ga je sošolec zasramoval s »pankrtom«. Šele od starega očeta je Lojze slišal, da mu ni treba iskati spoštovanja pri ljudeh, saj ga Bog Oče nepreklicno ljubi, ceni in se ga veseli.

Tega dostojanstva niti človek sam je ne more izgubiti ali se mu odreči. Z grehom npr. sicer v sebi popači Božjo podobo in tako »žali« oz. tepta svoje dostojanstvo. Vseeno pa ostaja ustvarjen po Božji podobi in poklican k svetosti. Dostojanstvo je človeku dano po Božji volji in to enkrat za vselej.

V času šolanja v Ljubljani je Lojze zapadel v družbo, ki ga je potegnila v mlačnost. To je opazil ravnatelj in ga na drsenje v povprečnost opozoril. Lojze je opozorilo vzel zares. Včlanil se je v Katoliško akcijo, kjer je dobil podporo v prizadevanju za dobro. Svojo voljo je krepil tudi z disciplino (športom, »žrtvicami« oz. odpovedmi) in bojem za čistost srca.

OSNOVNI POJMI:

• Človekovo dostojanstvo je temeljna lastnost vsakega človeka. Izvira iz njegove ustvarjenosti po Božji podobi. Ni odvisno od človekove uspešnosti ali njegovih sposobnosti, spodbuja pa njihovo uresničevanje in razvoj.
• Dostojanstvo se razlikuje od samospoštovanja (ang. »self-esteem«), dobre samopodobe in samozavesti. Je podlaga za vse našteto, zato pa ni odvisno od njega.
• Dostojanstvo se razlikuje tudi od spoštovanja s strani soljudi. Dostojanstvo sicer prinaša zahtevo po spoštovanju, ni pa odvisno od (izkazovanega) spoštovanja.
• Dostojanstvo nima nič skupnega z nadutostjo oz. domišljavostjo (»snobovstvom«).
• Dostojanstvo ni v nasprotju s ponižnostjo. Prava ponižnost namreč pomeni priznati in sprejeti resnico o sebi: ta sicer vključuje človekove pomanjkljivosti, a tudi sposobnosti in resnico o posameznikovi enkratnosti in neprecenljivi vrednosti. Zdrava samozavest je zato normalna in zaželena vrlina (tudi za vsakega) kristjana.

RAZUM IN SVOBODNA VOLJA. Razuma in svobodne volje ne morejo vsi ljudje razviti oz. uporabljati v isti meri (npr. še nerojeni otroci, ljudje z Downovim sindromom, z demenco ali s hudo poškodbo glave …). To v ničemer ne zmanjša njihovega dostojanstva. Ustvarjeni so po Božji podobi, za večno srečo pri Bogu.

Velika škoda pa bi bila, da razuma ne bi razvijali in krepili tisti, ki to možnost imajo/imamo. Tu nam je zgled bl. Lojze Grozde – kot vesten dijak je lahko s svojim znanjem lahko pomagal sošolcem pri učenju. Predvsem pa s svojo razgledanostjo ni nasedel lažnivim ideologijam, ki se v njegovem času širile po svetu ter zanikale Boga in izkrivljale pogled na človeka.

GOSPODAR. Bog Stvarnik je človeka izbral za svojega sodelavca. Postavil ga je za gospodarja in skrbnika stvarstva – in ne za izkoriščevalca ali uničevalca.

ČLOVEKOVE PRAVICE IN DOLŽNOSTI. Dostojanstvo prinaša vsaki osebi določene pravice, posamezna pravica pa hkrati prinaša določeno dolžnost do sebe ali drugih. Pravica do življenja, osnovnih življenjskih potrebščin, zasebnosti, vzgoje, izobraževanja, svobode mišljenja in izražanja, združevanja … prinaša dolžnost do spoštovanj in omogočanja omenjenih pravic. Zaščita pravic in izpolnjevanje dolžnosti je pomembna naloga kristjanov, posebej v odnosu do ubogih, zapostavljenih in nemočnih.

Vse to se ne tiče le politikov, marveč tudi povsem običajnih ljudi na vsakdanji ravni – opaziti sočloveka, spoštovati ga ali pomagati mu, kadar tu potrebuje. Ravno tako ne smemo pozabiti, da je človek ustvarjen zato, da spoznal Boga in Ga ljubil. Človek ima pravico do veselega oznanila o odrešenju v Jezusu Kristusu. V tem je misijonsko poslanstvo (=dolžnost) Cerkve.

Lojze Grozde si je z veliko vnemo prizadeval opaziti in pomagati vsakemu, s komer se je srečal. Posebno si je želel vsakogar pridobiti za Kristusa.

SPOŠTOVANJE TELESA. Z dostojanstvom sta povezana primerna skrb za svoje telo in pa spoštljiv odnos do telesa vsakega človeka. Človek je enota duše in telesa (njuna ločitev pomeni smrt!). Ob pogledu na drugega človeka si moramo priklicati v zavest, da stoji pred nami oseba z lastnim dostojanstvom, ki je hči ali sin svojih staršev ter hči oz. sin Nebeškega Očeta.

»Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu!« (1 Kor 6,19-20) To včasih zahteva resničen notranji boj. Zgled nam je Grozde, ki je v svojih mladih letih ta boj vzel zelo zares. Podrobneje o kreposti čistosti pa smo govorili lani (https://gradiva.donbosko.si/animatorski-spodbujevalnik-2023-24-3-dan-cistost/).

KRISTUSOV ZGLED. Koliko je človek vreden v Božjih očeh?

Najpopolnejši zgled, kako živeti svoje dostojanstvo, je podal Jezus Kristus, Božji Sin. Jezus je enako spoštoval, cenil in ljubil vse ljudi – ne glede na njegov položaj in celo ne glede na njegovo grešno preteklost. V vsakem je videl svojega brata oz. sestro ter Božjo, t. j. svojo podobo.

Jezus je »hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim« (Apd 10,38). Ni mu bilo dovolj, da je ozdravljal bolne. Grešnemu človeku je hotel vrniti možnost odnosa (oz. občestva) z Bogom. V tem je namreč človekov končni cilj in najvišji vidik njegovega dostojanstva (Gaudium et spes, 19). V ta namen mu je bilo vredno za človeka darovati svoje življenje. S tem je neizpodbitno pokazal, koliko je vsak človek vreden v Božjih očeh; gre za nezaslišano ceno Krvi samega Božjega Sina!

POKOP IN VSTAJENJE OD MRTVIH. Pri sv. maši v veroizpovedi molimo: »Verujem v … vstajenje mesa in večno življenje. Amen.« Vera v večno življenje je nepogrešljiva resnica krščanske vere. Mučenci pričujejo za večno življenje v Kristusu; pričujejo, da se s smrtjo njihovo življenje spremeni, ne pa uniči. Kristjani verujemo, da bomo ob poslednji dan vstali od mrtvih tudi s telesom.

Danes lahko v splošnem slišimo za tri oblike ravnanja s telesom umrlega. Značilna krščanska oblika pogreba je pokop s krsto. Ta najlepše simbolizira vero v vstajenje telesa. V kolikor je to mogoče, je za kristjana priporočljivo pokopavati na ta način. Druga oblika je upepelitev in pokop z žaro. Za kristjana je manj primerna, dopustna pa, v kolikor ne izraža zanikanje vere v vstajenje telesa. Tretji način je upepelitev in raztros pepela. Slednji za kristjana ni primeren, saj ne izpričuje identitete osebe in temeljne težnje po združitvi duše in telesa. (Ta način pa seveda ne bo preprečil telesnega vstajenja ob koncu časov.)

Civiliziranost določene družbe se posebno izkaže v odnosu do teles pokojnih. Brezbrižno ravnanje kaže na odsotnost osnovne človeške kulture in pomanjkljivo zavedanje človekovega dostojanstva.

Ko so februarja 1943 našli Lojzetovo umorjeno truplo, so ga (kakor je prav) kljub nasprotovanju pokopali, in sicer najprej na pokopališču v Šentrupertu – nato pa so leta 2011 njegove relikvije prenesli v romarsko cerkev Marije Vnebovzete na Zaplazu. V Sloveniji pa še vedno ostaja nepokopanih na tisoče žrtev, ki so bile umorjene med drugo svetovno vojno ali po njej. To je zelo nedostojno, neglede na to, za koga gre: za Slovenca ali za tujca, za vojaka ali civilista, za pripadnika te ali one politične strani. Upamo lahko, da bomo kmalu tudi v Sloveniji našli prostor za dostojen pokop vseh umrlih, kjer jim bomo lahko izkazovali spoštovanje, ki jim pripada.

B) UVODNA DINAMIKA

Pogovor ob posnetku: »An Unexpected Lesson in Respect«

Z animatorji si ogledamo predlagan posnetek. Takoj po ogledu je zaželeno, da imajo udeleženci kakšno minuto tišine, da ga malo reflektirajo. Pogovor po ogledu filma vodi oratorijski ali duhovni voditelj. V pomoč so lahko spodnja vprašanja in predlogi. 

(Voditelj lahko vprašanja oblikuje tudi z uporabo aplikacije Mentimeter**, da se odgovori učencev prikazujejo na platnu – tako se lažje vključijo vsi, obenem pa vizualna predstava omogoča pogovor ob kratkih zapisih/odgovorih udeležencev.)

• Vsak pove eno besedo/besedno zvezo, ki ga najbolj nagovarja v povezavi s filmom. **
• Ali mi vemo, kako je ime čistilki na naši srednji šoli, fakulteti, v službi?
• Kdo so za nas še »čistilke«? Kdo v naših življenjih je za nas še premalo pomemben, da bi poznali vsaj njegovo ime? **
• Smo tudi mi za koga »čistilke«? Za koga? **
• Katere ljudi v svetu zaznavamo kot tiste »manj vredne«? **
• Kaj nas loči/razlikuje od njih? **
• Kako jih obravnavamo?
• Kaj lahko spremenimo v odnosu do »čistilk« – »manj vrednih«?
• Kako te ljudi vidi Bog? Kakšne razlike vidi Bog med nami in temi ljudmi?

Dinamika prepoznave dostojanstva kot nečesa, česar nam nič in nihče ne more vzeti

Animatorjem pokažemo bankovec za 20 evrov. Vprašamo: »Kdo bi imel teh 20 evrov?« Sklepamo, da bi jih večina dvignila roko. Nato bankovec vržemo po tleh, pohodimo, zmečkamo (vendar toliko, da se ne uniči). Nato ga zmečkanega zopet dvignemo in pokažemo. Vprašamo: »Kdo bi ga pa sedaj imel?« Zopet predvidevamo, da bi si ga večina vseeno želela. Rečemo: »Vidite, ne glede na to, kako sem pomečkal/-a ta denar si ga želite, ker ni izgubil svoje vrednosti. Še vedno je vreden 20 evrov. Tudi nam se v življenju pogosto zgodi nekaj podobnega. Dogodki ali ljudje nas lahko prizadenejo, ‘pohodijo’ ali obravnavajo kot nepomembne. Včasih zaradi svojih napak ali slabih odločitev sami sebe spravimo v težke situacije. Ob vseh teh stvareh se lahko počutimo ničvredne. Toda resnica je, da nikoli ne izgubimo svoje vrednosti. Ne glede na to, kaj smo doživeli ali kaj nas še čaka, je naša vrednost nespremenljiva. To vrednost nam je podaril naš Oče v Nebesih, še preden smo se rodili. Za vsakogar izmed nas ima neizmerno ljubezen in ceno. Pomembno je, da se tega spomnimo, zlasti v trenutkih, ko nam je težko. Naj nas ta misel opomni, kako dragoceni smo.«

Življenje skozi oči tistega, ki se meni zdi brez dostojanstva

Voditelj pove animatorjem navodilo: »Zamislite si osebo, ki se vam zdi brez dostojanstva. Ohranite to osebo v svojih mislih. Postavite se v njene čevlje. Premislite, kako živi, kako izgleda njen dan. Narišite njeno življenje skozi njene oči. Imate 5 minut časa. Vsak nariše tako, kot si predstavlja, ni pravilnih in napačnih predstav.« Voditelj skrbi za tišino, v ozadju lahko prižge mirno instrumentalno glasbo.

Po 5 minutah tišine animatorje povabi, da se v dvojicah pogovorijo o svojih glediščih. Voditelj nato poda navodilo: »Sedaj pa zamenjajte risbe. Ko prejmeš risbo drugega animatorja (svojega para) čez celo risbo napiši eno poved, za katero misliš, da jo Gospod Bog sporoča tej osebi, ki živi tako, kot je narisano na sliki. Kaj ji pravi?« Voditelj udeležence usmerja v to, da zapišejo stavke, ki poudarjajo Božjo ljubezen do slehernega človeka, ne glede na način njegovega življenja (bodisi zaradi grešnosti, revščine (duhovne ali materialne…). 

Voditelj animatorje povabi, da v sredino prinesejo vse te risbe skupaj z napisi. Reče: »Poglejte, kaj Gospod sporoča tudi vsakemu izmed nas.« Naglas prebere stavke napisane na skicah. »Vidite, kako ljubezniv je naš Oče v Nebesih. Vsi imamo dostojanstvo, ki nam ga je On dal. Naša naloga pa je, da živimo v skladu s svojim dostojanstvom – torej čimbolj po Božji volji. Drug drugemu pa priznavanje dostojanstva izkazujemo s spoštovanjem.«

C) POGOVOR OB SVETOPISEMSKEM ODLOMKU DNEVA (1 Mz 1,26-28)

Pripomočki: natisnjen SP odlomek z manjkajočimi besedami, na listke napisane črke teh besed (po potrebi), plakat za miselni vzorec (po potrebi).

Preberemo svetopisemski odlomek, ki govori o stvarjenju človeka, in dopolnimo manjkajoče besede. (Animatorji naj poskušajo sprva sami uganiti manjkajoče besede; v kolikor je to pretežko, jim lahko voditelj da na posamezne listke napisane črke, ki so potrebne, da lahko sestavijo te besede, ali pa poskušajo besede ugotoviti s pomočjo igre vislic.)

Bog je rekel: »Naredimo človeka po ______ podobi, kot svojo ___________! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po ______ _______, po ______ podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!

Celoten odlomek:

Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!«

Vprašanja za pogovor

• V čem je podobnost človeka z Bogom? (Animatorji naj poskušajo sami ugotoviti, katere človeške lastnosti bi lahko izhajale iz naše podobnosti z Bogom. Voditelj naj jih spodbuja s podvprašanjema:
  • V čem se razlikujemo od drugih živih bitij?
  • Katere lastnosti, ki jih pripisujemo Bogu, ima tudi človek?

Odgovore lahko skupaj zapisujejo na plakat v obliki miselnega vzorca.)

Možni odgovori:

1. Duhovne sposobnosti: Človek ima razum in svobodno voljo, s katerima lahko spoznava resnico in se svobodno odloča za dobro.
2. Svoboda: Človek je obdarjen s svobodo, ki je »odlično znamenje bogopodobnosti«.
3. Nravnost: Človek ima sposobnost razločevanja med dobrim in zlim ter je poklican k moralnemu življenju.
4. Ustvarjalnost: Človek ima ustvarjalne sposobnosti, ki odsevajo Božjo ustvarjalnost.
5. Odnosi: Človek je ustvarjen za odnose in skupnost, kar odseva Božjo troedinost.
6. Dostojanstvo: Vsak človek ima neodtujljivo dostojanstvo, ker je ustvarjen po Božji podobi.
7. Poklicanost k večnosti: Človek je od spočetja določen za večno blaženost.
8. Ljubezen: Najvišja podobnost z Bogom se kaže v človekovi sposobnosti ljubiti in se darovati za druge.

Tema prvega oratorijskega dne je dostojanstvo.

• Kaj je prva asociacija, prva beseda/misel/stvar, na katero pomislite ob besedi dostojanstvo? 
• Kaj v resnici pomeni dostojanstvo? (Dostojanstvo je neizmerna človekova vrednost, ki mu jo je Bog dal s tem, da ga je ustvaril po Svoji podobi in ga poklical v večno življenje s Seboj.)
• Kdo ima dostojanstvo in kdo ga nima? (Dostojanstvo imamo vsi ljudje.)
• Kaj je Bog predvidel za človeka, ko ga je ustvaril?
• Kakšne zmožnosti/darove mu je dal?
• Kako naj človek torej živi v skladu z dostojanstvom, ki ga ima? (Odgovor lahko animatorji najdejo direktno v tem svetopisemskem odlomku: 1. naj gospoduje zemlji in bitjem; 2. naj bo rodoviten in se množi; lahko pa izhajajo tudi iz prejšnjega pogovora o naši podobnosti z Bogom, in iz splošnega znanja o tem, kaj si Bog želi za nas, lahko razmišljajo o desetih božjih zapovedih, o zapovedi ljubezni, o zavračanju greha …)
• Kaj se zgodi z našim dostojanstvom, kadar ne živimo v skladu s tem, kar je Bog predvidel za nas?
• Ga lahko izgubimo? (Ne, dostojanstvo je neodtujljivo.)
• Ali lahko dostojanstvo komu odvzamemo oziroma nam ga lahko kdo vzame? (Ljudje se včasih do sočloveka obnašajo, kot da ta nima dostojanstva, vendar to ne spremeni dejstva, da je bil vsak človek ustvarjen po Božji podobi in mu dostojanstva, ki iz tega izhaja nihče ne more odvzeti.)

Na koncu skupaj še enkrat preberemo celoten odlomek. 

Možnost za starejše animatorske skupine, ki jim je Sveto pismo bolj domače: Za konec vsak posamezno ali po parih vzamemo v roke Sveto pismo in poskušamo najti še druge odlomke, ki so povezani s človekovim dostojanstvom. Vzamemo si 5–10 minut, da najdemo te odlomke, na koncu pa jih preberemo na glas pred celo skupino, lahko tudi v obliki molitve.

D) MOLITEV

Molitev ob odlomku: Ps 139,13-16

Pripomočki: svečka, križ, listek v obliki krone (lahko izdelajo tudi animatorji sami – potrebujejo škarje in papir), lepilni trak.

Prižgemo svečko, v sredino kroga položimo križ in naredimo znamenje križa.

Pesem: Preišči me, o Bog (ali druga pesem po izbiri)

Voditelj: Že takoj na prvi pogled lahko opazimo, da smo si med seboj različni. Različni smo si glede na zunanjost, karakterne lastnosti, starost, izkušnje… A kljub temu, nas Bog vse ljubi enako močno. Vsi smo Njegovi otroci, vsak od nas je zanj čudovit, enkraten in neponovljiv. Bog nas je ustvaril po svoji podobi in nam dal dostojanstvo gospodarjenja s stvarstvom. Zaprite oči in prisluhnite odlomku iz Svetega pisma (Ps 139,13-16):

Zares, ti si ustvaril moje ledvice,
me stkal v materinem telesu.

Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen,
čudovita so tvoja dela,
moja duša to dobro pozna.

Moje kosti niso bile skrite pred tabo,
ko sem bil narejen na skrivnem,
stkan v globočinah zemlje.

Moj zarodek so videle tvoje oči.
V tvojo knjigo so bili vsi zapisani,
dnevi, ki so bili oblikovani,
ko ni še nobeden od njih obstajal.

Psalm 139,13-16

Voditelj: vsak naj na listek v obliki krone zapiše nekaj svojih dobrih lastnosti in talentov, za katere je Bogu hvaležen. Ko boste končali z zapisovanjem, listek zalepite skupaj, da bo nastala krona

(*OPOMBA: na tem mestu lahko listke v obliki krone izdelajo tudi animatorji sami.)

Voditelj: Kadar nekoga cenimo oziroma spoštujemo njegova dejanja, večkrat uporabimo frazo: »Kapo dol«. Dobesedno pa damo »kapo dol« tudi v cerkvi, iz spoštovanja do Jezusa. Tako vas tudi jaz zdaj vabim, da vsak položi svojo kapo oziroma krono pred križ, pred Boga. S tem pred njega polagamo svoje talente in dobre lastnosti in ga prosimo, naj nam pomaga pri gradnji našega dostojanstva in razvijanja naših potencialov. (Vsak od udeležencev položi svojo krono zraven križa.)

Poleg zavedanja lastnega dostojanstva pa je pomembno tudi, da cenimo dostojanstvo drugih. V tišini se Bogu zahvalimo za vse so-animatorje. Vsak naredi znamenje križa na čelo levemu in desnemu sosedu. Primemo se za roke in skupaj zmolimo molitev Oče naš.

Pismo, kjer Bog animatorju zelo konkretno spregovori

A) Pismo lahko natisnemo tako, da dobi vsak animator svoj izvod. Z animatorji se odpravimo v cerkev ali kapelo, kjer imajo dovolj časa, da ga samostojno preberejo. Zaključimo lahko z molitvijo:

Vsak naredi znamenje križa na čelo levemu in desnemu sosedu. Primemo se za roke in skupaj zmolimo molitev Oče naš.

B) Z animatorji pripravimo adoracijo, kjer izpostavimo najsvetejše. Med adoracijo imajo čas, da pismo v tišini preberejo. V adoracijo lahko vključimo katero izmed naslednjih pesmi:

• Blagor čistim v srcu (Jubilate: št. 23)
• Abba Oče (Jubilate: št. 7)
• Posvečeno ime (Jubilate: št. 202)
• Rad bi te videl (Jubilate: št. 222)
• Res je prijetno (Jubilate: št. 224)
• Slavi Boga (Jubilate: št. 235)
• Srce slavljenja (Jubilate: št. 243)

(Pismo lahko animatorjem razdelimo tudi tik pred odhodom domov ali pošljemo po pošti na dom.)

E) SPOZNAVNE IGRE

Dobra roka

Pripomočki: papirji, pisala, lepilni trak, škarje.

Animatorji naj naredijo obris svoje roke na papir in jo izrežejo. Z lepilnim trakom nato prilepimo roke na hrbte animatorjev. Na voditeljev znak gre vsak animator do svojega so-animatorja in napiše na njegovo roko njegovo pozitivno lastnost. Ko končamo, vsak animator zase prebere, kaj so mu soanimatorji zapisali. Za branje na glas se odločite, če presodite da je vaša skupina dovolj povezana.

Dinamiko lahko razširite v pogovor, v pomoč so vam lahko naslednja vprašanja:

• Kako si se počutil/a, ko si prebiral/a pozitivne lastnosti, ki so jih zapisali o tebi?
• Je kakšna lastnost, ki te je presenetila ali na katero nisi pomislil/a o sebi?
• Kako lahko te lastnosti uporabiš pri svojem delu kot animator?
• Ali se je zaradi aktivnosti tvoj pogled na so-animatorje spremenil? Kako?
• Kaj ti pomeni, da soanimatorji cenijo tvoje določene lastnosti?
• Kako bi lahko tovrstno pozitivno povratno informacijo spodbujali tudi pri otrocih, s katerimi delamo?

Prezrti

Nekaj animatorjev, 2-4, naj zapusti prostor. Preostali animatorji se posedejo v krog: njihova naloga je, da med pogovorom z animatorji, ki bodo prišli nazaj v sobo, ne uporabijo določenega od elementov verbalne oz. neverbalne komunikacije. (Prvemu animatorju, ki se vrne, ne pogledajo v oči; pri drugem imajo neizarazen obraz; tretjemu ne odgovorijo na vprašanje; četrtemu pa ponudijo »odgovor«, ki ne odgovori na njihovo vprašanje. Če ste ven poslali več animatorjev, se lahko stvari ponavljajo.) Animatorji, ki so v drugem prostoru, naj eden po eden stopajo v prostor. Njim se dajo navodila, da morajo animatorje v sobi povprašati po najljubšem okusu sladoleda.

Ko se vsi animatorji vrnejo v sobo, jih povprašamo, kako so se počutili med aktivnostjo, ali se jim je zdelo kaj drugače. Skupaj spoznamo, kako pomembne so že majhne geste, kot je pogled v oči, da se počutimo slišani, sprejeti in enakovredni drugim.

A in B osebe

Vsak v skupini si izbere osebo A in osebo B – izbira je individualna. Njihova naloga je, da se gibljejo čim bližje osebi A in čim dlje od osebe B. Po prostoru se gibljejo le takrat, ko se predvaja glasba. Gibajo se lahko poljubno hitro, ne smejo pa se dotikati druge osebe. Ko se glasba ustavi, preverimo, ali kdo stoji preblizu svoje osebe B, ko je tako, si mora izbrati novo osebo B. Igro zaključimo z vprašanjema: Koga se izogibamo v življenju? Zakaj je tako? in nadaljujemo v pogovor o dostojanstvu.